230 oseb Posavci.si Posavci.si
x



ZORKO Janez
Foto: Arhiv knjižnice
Galerija slik

ZORKO, Janez


Rojen:  16. december 1937, Podgorje ob Sevnični

Umrl:  ,


Kraj delovanja: 


Rodil se je kmetu Janezu Zorku in Ani, rojeni Strajnar, kot najstarejši izmed štirih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Zabukovju, zatem nižjo gimnazijo v Sevnici. Že kot otrok se je instiktivno srečal s kamnom, ko je hodil mimo kamnoloma, v katerem je oče žgal apno. Pri desetih letih je začel intenzivneje risati. Ker doma ni bilo dovolj denarja za nadaljnje šolanje, se je odločil za poklic avtomehanika. Vpisal se je na Vajensko šolo avtomehanične stroke v Šentvidu pri Ljubljani. Tam so profesorji opazili njegovo nadarjenost za risanje in ga spodbujali k skiciranju motornih delov. Po vajeniški šoli, ki jo je z odliko končal 1957, je ostal v Ljubljani. Zaposlil se je v Avtoservisu v Fiatovem oddelku, obenem pa se v večerni likovni šoli Klas učil risanja (1957–59) pri prof. Igorju Plešku in se posvetil krajinarstvu. 1958 je s Klasom prvič razstavljal na skupinski razstavi v Novem mestu. Zatem je za dve leti odšel na služenje vojaške obveznosti. Kot vodja kulturnih dejavnosti v vojaškem šolskem centru v Karlovcu si je od akademsko izobraženih umetnikov pridobil precejšnje znanje. Po vrnitvi v Ljubljano 1961 se je ponovno zaposlil v Avtoservisu, tokrat v Renaultovem oddelku, in se takoj spet vpisal v Klasovo šolo. 1962 je imel svojo prvo samostojno razstavo v nekdanji mali dvorani gasilskega doma v Sevnici.

V mladih letih je bil tudi izvrsten alpinist, ki je opravil celo vrsto zahtevnih, tudi solo vzponov in je eden slovenskih pionirjev prostega plezanja. Za njegovo življenjsko pot je bilo prelomno leto 1964. V želji, da bi se umetniško izpopolnil, se je odločil za študijsko potovanje v Pariz. Uresničil ga je tako, da se je samoinciativno pridružil skupini avtomehanikov, ki je odšla v Francijo na specializacijo. Ko se je vrnil v Slovenijo, je bil že »zasvojen« z umetnostjo. Kmalu zatem se je znova odpravil v Pariz in se na Montparnassu vpisal v višji tečaj risanja, grafike, modelarstva in kiparstva. Od takrat dalje se je njegova zgodba zavrtela z bliskovito naglico. Po prvem letniku je z oddelka za risanje prestopil v kiparski oddelek prof. Francoisa Villona. 1968 je po štirih letih študij končal z diplomo zlate medalje Evropske akademije za umetnost, si na Montparnassu priskrbel atelje in imel istega leta prvo samostojno razstavo v Foyer des Artistes. Tedaj je še delal v Renaultu; čez dan je bil v službi, zvečer je kiparil v ateljeju. Čeprav so imeli v podjetju veliko posluha za njegovo ustvarjalnost, je 1973 dal odpoved in se odločil ukvarjati samo še s kiparstvom. 1974 se je v Parizu poročil z Nicole Francoise Rongeard. V zakonu sta se jima rodila sinova.

Hkrati s kiparsko se je za Zorka začela tudi profesorska kariera. 1974–86 je bil cenjen predavatelj kiparske tehnologije na oddelku lepih umetnosti in umetniških znanosti na pariški univerzi Panthéon-Sorbonne, kamor so ga povabili kot enega od gostujočih predavateljev. Pozneje je bil tudi v žirijah za diplome in na koncu v državni žiriji za magisterij. Po profesuri se je posvetil samo kiparstvu. 1998 si je kupil hišo z zemljiščem v podeželskem Fresnayu v Šampanji. Tam ima še drugi atelje z napravami za obdelavo kamna, kjer ustvarja na prostem, predvsem poleti, in ima galerijo svojih velikih del. Pozimi se vrača v pariški atelje, kjer nastajajo njegova manjša dela. Njegova dela v kamnu, marmorju, lesu in kovini (kipi za postavitev na prostem in mala plastika) se navezujejo na evropsko tradicijo organske skulpture; iz realističnega pristopa je prek figurativno-abstraktne meditacije 1970 prestopil v čisto abstrakcijo. Zorko velja za enega najuglednejših pariških kiparjev. Večina njegovih monumentalnih del je na javnih mestih v Franciji in v galerijah ter v zbirkah zbiralcev z vseh koncev sveta. V domovini je 1974 sodeloval na 10. Forma vivi v Kostanjevici na Krki, razstavljal v Mestni galeriji v Ljubljani (1993), Dolenjskem muzeju v Novem mestu (1994) in galeriji Latobia v Ljubljani (1998). 1996, 2003, 2004, 2005, 2006 in 2012 je sodeloval na mednarodni umetniški delavnici »Slovenija, odprta za umetnost« na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Od 2002 je njen častni član. Pripomogel je k uveljavljanju slovenskih avtorjev v Franciji.

Priznanja: Médaille d'Or de l'Académie Européenne des Arts (1968), Grand prix de sculpture, Salon "Sud 92" (Issy-les-Moulineaux, 1974); Prix de sculpture contemporaine (Fontenay-sous-Bois, 1979); Prix de la Biennale au titre de la sculpture (Nogent-sur-Seine, 1986); 3ème prix du Symposium international (Digne-les-Bains, 1989), Médaille de la Ville de Sézanne (1996).

 

Literatura
ES 15 (2001), 224–225; Kladnik D.: Sto likovnikov na Slovenskem (2010), 210–211.

UES, RMK Zabukovje, 1937/43; DL, 25. 10. 1962, št. 43, 7; DL, 22. 8. 1974, št. 34, 1; DL, 5. 9. 1974, št. 36, 22, 23 (sliki); Delo, 18. 12. 1993, št. 294, 31 (slika); Ne, 11. 8. 1996 (slika); Mag, 5. 8. 1998, št. 31, 60–61 (slika); Rast, 9/1998, št. 1, 39–44 (slike); PO, 18. 8. 2011, št. 17, 11; DL, 11. 8. 2011, št. 32, 10; http://www.zorko.fr/; http://www.youtube.com/watch?v=LZsaqxVdJKs;
http://www.euscreen.eu/play.jsp?id=EUS_90D1D3E4F8CD473BAC9FCA32592ABB2F
http://www.dolenjskilist.si/2011/08/04/65728/novice/posavje/Janez_Zorko_je_svojo_umetnisko_veljavo_dokazal_v_Parizu/ (15. 11. 2013).


Glej tudi



Prispeval: Zavod Neviodunum
Zadnja sprememba: 30.3.2015, Zavod Neviodunum

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh