230 oseb Posavci.si Posavci.si
x



SMREKAR, Anton


Rojen:  19. januar 1829, Slovenj Gradec

Umrl:  5. avgust 1912, Sevnica


Kraj delovanja: 


Izhajal je iz sevniške družine, živeče v predhodnici vzhodnega dela hiše na Glavnem trgu 34. Izšolal se je za inženirja in v mladih letih deloval pri gradnji železniške proge preko prelaza Semmering na relaciji Dunaj - Trst (1848–54). Tam je spoznal svojo bodočo ženo, natakarico Alojzijo (Luise) Ternigg (1835–1929), doma iz Judenburga. Po koncu gradnje proge se je Smrekar vrnil v Sevnico. Ravno tedaj se je tod mimo gradila železniška proga Zidani Most - Zagreb. Smrekar je odprl svoje podjetje in dobil delo za gradnjo eskarpnih zidov, prepustov in mostov. Kamen za gradnjo so lomili pod Metnim vrhom, obdelovali pa domnevno v zaselku Vinigrad blizu Šmarja pri Sevnici na mestu današnje Kopitarne, kjer je tedaj stal podeželski mlin, katerega lastnik in zemljišča okoli je bil Smrekar. Z deli za železnico je obogatel. V drugi polovici 70. let se je preselil v hišo pri železniški postaji, prvo v današnjem novem delu Sevnice, ki jo je pred 1863 zgradil njegov oče Anton. V njej je bila do 1905 gostilna, ki jo je vodila žena Alojzija. V po 1945 nacionalizirani hiši je bila najprej kolodvorska restavracija, po do-, pre- in nad- zidavi pa 1976 povzdignjena v današnji Hotel Ajdovec.

Smrekar je bil v Sevnici gospodarsko in družbeno zelo aktiven. Bil je načelnik okrajnega zastopa (do 1884), načelnik okrajnega šolskega sveta (do 1882), predsednik krajevnega šolskega sveta (1870–82), krajevni šolski nadzornik, soustanovitelj in odbornik 1888 ustanovljenega društva za olepšavo kraja, soustanovitelj prostovoljne požarne brambe (1881), njen prvi načelnik in kasneje še enkrat načelnik (do smrti), dolgoletni občinski odbornik in vse do smrti državno-pravniški funkcionar. 26. 11. 1865 je bil soustanovitelj narodne čitalnice v Sevnici in izvoljen za njenega prvega blagajnika. Zasluge ima za zgraditev prvega šolskega poslopja v Sevnici 1870–71. Odstopil je zemljišče, poskrbel za gradnjo in nadziral njen potek. Skupaj z lastnikom posestva in dvorca Boštanj, baronom Francem Mayerjem-Mellnhofom, veleposestnikom Alojzijem Lenčkom z Blance pri Sevnici in delniško družbo za rudarsko-železarsko industrijo in trgovino s kovinami z Dunaja, od 1874 lastnico premogokopa v Krmelju, so pridobili koncesijo za gradnjo leseno-železnega mosta čez Savo med Sevnico in dvorcem Teriška vas, ki je bil zgrajen 1876–67 kot drugi v Posavju. Ukvarjal se je tudi z živinorejo in s sadjarstvom. 1884 je v dolini Drožanjskega potoka kupil veliko kmetijo, t. i. Smrekarjev marof.

Kljub slovenskim koreninam je bil Smrekar nemško usmerjen. Kot velik podpornik nemške kulture in civilizacije je bil eden glavnih stebrov nemštva v Sevnici. 1882 je bil soustanovitelj krajevne skupine nemške šolske organizacije Deutscher Schulverein, ki je tu ustanovila zasebno nemško osnovno šolo. 30 let je bil član njenega šolskega odbora (1882–1912) in dobrotnik šole. Po izgubi nemškega vodstva sevniške podružnice Štajerske kmetijske družbe je z drugimi nemško usmerjenimi člani 1884 ustanovil kmetijsko podružnico v Zidanem Mostu. V njej je bil prvi namestnik predsednika, kasneje predsednik. Od vseh narodnih nasprotnikov v Sevnici je bil najbolj spravljiv in ni odobraval surovega počenjanja nekaterih nemčurjev proti Slovencem. V najširših krogih je užival splošno spoštovanje in ugled. 3. 2. 1886 je prodal svoj mlin s pripadajočimi zemljišči v zaselku Vinigrad v Šmarju pri Sevnici barvarskemu industrialcu Adolfu Winkleju, ki je še istega leta tu začel s proizvodnjo kopit. Inženir Smrekar je v kopitarni, ki se je zaradi visoke konjunkture hitro razvijala, stalno gradil. Po njegovih načrtih je bila 1895 v Brestanici na pristavi menihov trapistov zgrajena tovarna čokolade, 1909 pa parna žaga planinske graščine v Sevnici. V Sevnici je poleg svoje zgradil še vsaj štiri stanovanjske hiše. Njegova last je bila tudi stavba okrajnega sodišča v Sevnici. 1906 je bil odlikovan s cesarskim zlatim zaslužnim križcem s krono. Z njegovo smrtjo je padel pomemben steber sevniškega nemčurstva. Že avgusta 1912 je tako sevniška požarna bramba, kateri je do smrti načeloval Smrekar, dobila slovensko vodstvo.

Tudi Smrekarjevi otroci Hermina, Ernst, Janez, Marija in Friderik so bili vzgojeni v nemškem duhu. Hermina-Mina (1859–1949) je bila konec 19. stoletja učiteljica ženskih ročnih del na šulferajnski šoli v Sevnici. 1898 se je tu poročila s Henrikom Damofskyjem, šolskim vodjem na šulferajnski šoli v Rogaški Slatini, ki je pred tem osem let poučeval na šulferajnski šoli v Sevnici in bil tu tajnik nemškega bralnega društva. Od konca 19. stoletja dalje živela sta brez potomcev v vili poleg šulferajnske šole ob Savi. Marija-Riči se je 1881 v Sevnici poročila z Gustavom Wradatschem, kasnejšim sodnim nadsvetnikom v Št. Pavlu v Labotski dolini, ki je bil znan koleopterolog. Iz njunega zakona je znana hči Hortenzija. Od 1912 do začetka 30. let sta živela v Sevnici, nato v Gradcu. Ernst je postal zobozdravnik in živel na Dunaju, Janez (10. 7. 1868– 17. 6. 1912) je od 1895 kot okrajni živinozdravnik v Sevnici živel neporočen v hiši svojih staršev, Friderik-Fric (*1874) pa je kot zobozdravnik živel v avstrijskem Türnitzu. Po smrti matere Alojzije je bilo Smrekarjevo posestvo, obstoječe iz hiše v trgu ter več stavbnih parcel v trgu in v bližini železniške postaje, prodano na dražbi. Na parcelah v pobočju nad postajo je v 30. letih zraslo novo hišno naselje, znano kot »puf gasa« (Cesta na Dobravo).

 

Literatura
NDL (1982), 44, 46; XXV.J-BdWeV1914 (1915), 69; Zelič Z.: PSOvS (2006), 252–254; Zelič O. Z.: Sevnica (2009), 19, 20, 21.

LZg, 22. 7. 1863, št. 650; N, 13. 12. 1865, št. 50, 410–411; SN, 28. 11. 1872, št. 138, 1; SN, 3. 6. 1874, št. 124, 2; LTb, 19. 2. 1876, št. 40, 4; N, 26. 2. 1876, št. 9, 70; SGp, 2. 3. 1876, št. 10, 102; MZg, 3. 3. 1876, št. 26, 3; CZg, 19. 8. 1877, št. 79, 2; CZg, 6. 2. 1881, št. 11, 2; SN, 24. 10. 1882, št. 244, 3; SN, 6. 3. 1884, št. 55, 3; MZg, 6. 6. 1884, 3; MZg, 17. 2. 1888, 4; SN, 10. 7. 1888, št. 156, 3; S, 17. 7. 1888, št. 162, 4; SGp, 23. 5. 1895, št. 21, 188; S, 29. 11. 1895, št. 275, 3; SGp, 5. 12. 1895, št. 49, 420; MZg, 20. 8. 1896, str. 4; D, 2. 5. 1905, št. 34, 3; D, 22. 6. 1906, št. 71, 4; S, 22. 6. 1906, št. 141, 2; SGp, 28. 6. 1906, št. 26, 6; DW, 12. 12. 1907, št. 99, 2, 3; SN, 24. 8. 1911, št. 194, 2; NL, 27. 6. 1912, št. 26, 3; DW, 7. 8. 1912, št. 63, 4; SN, 7. 8. 1912, št. 179, 1; NL, 8. 8. 1912, št. 32, 3; S, 8. 8. 1912, št. 180, 3; NL, 22. 8. 1912, št. 34, 3; Š, 22. 9. 1912, št. 38, 2; J, 15. 9. 1929, št. 216, 23; UES, MKU Sevnica, 1912/50; UES, DK Sevnica, h. št. 118; http://www.landesmuseum.at/pdf_frei_remote/JBWEV_25_0069-0081.pdf (21. 3. 2012).


Glej tudi



Prispeval: Zavod Neviodunum
Zadnja sprememba: 29.3.2015, Zavod Neviodunum

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh