230 oseb Posavci.si Posavci.si
x



LENIČ, Stanislav


Rojen:  6. november 1911, Župeča vas

Umrl:  4. januar 1991, Ljubljana


Kraj delovanja: 


Zelo zgodaj je izgubil mater, oče je po njegovem rojstvu odšel za boljšim zaslužkom v Ameriko, zato je otroštvo preživel pri sorodnikih. Osnovno šolo je obiskoval v Cerkljah ob Krki, njegovo nadarjenost je podpiral cerkljanski kaplan Matej Tomazin. 14-leten je postal gojenec Škofovih zavodov sv. Stanislava v Št. Vidu. Maturiral je leta 1933, v duhovnika bil posvečen 4. 7. 1937 (v 4. letniku), novo mašo je imel v Cerkljah ob Krki 11. 7. 1937.

V septembru 1937 se je zaposlil kot prefekt Marijanišča za dijake 6.-8. gimnazije, hkrati je obiskoval še 5. letnik na Teološki fakulteti. Vojsko je odslužil v Zaječaru (1938-1939), se vrnil v Marijanišče in bil 1. 9. 1940 imenovan za škofijskega drugega tajnika. Marca 1941 je bil postavljen za katoliškega vojnega kurata v 110. pešpolku v Celju. Začetek vojne 6. aprila je polk dočakal v Zidanem Mostu ob prevozu v Karlovec, kjer je bil 11. aprila razpuščen. Duhovnik Lenič se je preko Gorjancev napotil k sestri v Šutno, po veliki noči pa vrnil v Ljubljano. 9. 7. 1947 je doktoriral z disertacijo Nauk sv. Janeza Krizostoma o prvotnem stanju in izvirnem grehu na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Med leti 1947 in 1955 je bil zaprt v državnih zaporih, večinoma v Ljubljani, tudi v samici, pogosto zasliševan. Sprva je bil obsojen na šest let prisilnega dela z izgubo političnih pravic za dobo dveh let in zaplembo premoženja, dober mesec kasneje (5. 2. 1948) pa mu je sodišče kazen povišalo na 12 let zapora s prisilnim delom, izgubo političnih pravic za tri leta in zaplembo premoženja (domačega posestva). Aprila 1955 je bil pogojno izpuščen. 25. 5. 1955 je nastopil mesto župnika v Sodražici na Dolenjskem. Mesto prošta Kolegiatnega kapitlja v Novem mestu ni sprejel, 2. 6. 1964 ga je nadškof dr. Jožef Pogačnik imenoval za generalnega vikarja Ljubljanske nadškofije, 24. 5. 1964 pa papež Pavel VI. za prošta ljubljanskega stolnega kapitlja. 29. 11. 1967 ga je Sveti sedež imenoval za naslovnega škofa vazisarskega v kartaginski metropoliji in za ljubljanskega pomožnega škofa. Škofovski grb, ki mu ga je oblikoval ing. arh. Tone Bitenc, je vseboval simboliko rojstne pokrajine: pšenični klas Krškega polja, vinsko trto Gorjancev, Marijin monogram (župniji Cerklje ob Krki je bila tedaj matična župnija Žalostne Matere božje iz Leskovca) ter kelih. Škofovsko geslo: »Blagor Gospodove črede«.

Med najbolj poglobljenimi in široko zastavljenimi deli škofa Leniča, ki je bil tesni sodelavec trem ljubljanskim škofom (Gregoriju Rožmanu, Jožefu Pogačniku in Alojziju Šuštarju), so bili stiki s slovenskimi izseljenci po svetu in skrb za duhovne poklice.
Njegovi krajši zapisi so izhajali v zbornikih in v časopisih, npr. Cerkev v sedanjem svetu (1989), Družina (1989, 1990), Koledar Mohorjeve družbe (1990), Misli = Thoughts (1971- 1975, 1977, 1979-1983, 1985, 1989-1991, 1997), Mohorjev koledar (1988, 1989), Nova revija (1990), Pogovori: glasilo slovenskih študentov teologije (1989, 1990), Omnes unum – Todos uno (1970, 1972), Tribuna: študentski časopis (1990) itd. Pisal je uvodne in spremne besede h knjigam, okrožnicam, navodilom ...

Dela.

Moji spomini (1997, ur. F. Petrič); Življenjepis iz zapora (cop. 1997, ur. T. Griesser-Pečar)

Prevodi: Eno telo in en duh v Kristusu (1980); Služiti (1988, z B. Cigoj-Leben)

 

Literatura
Lenič: ŽiZ; Bačer: GzDBL (2004), str. 128; Griesser-Pečar T.: Škof dr. Stanislav Lenič. V: KMDvC (1997), str. 53-55; JS (1970), str. 556


Glej tudi



Prispeval: Zavod Neviodunum
Zadnja sprememba: 23.3.2015, Zavod Neviodunum

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh