230 oseb Posavci.si Posavci.si
x



KRENČIČ Viktor
Foto: Arhiv knjižnice
Galerija slik

KRENČIČ, Viktor


Rojen:  1. avgust 1927, Jesenice

Umrl:  4. maj 2011, Celje


Kraj delovanja: 


Rodil se je Sevničanu, uradniku Osvaldu Krenčiču in Mariji, rojeni Kúbat, iz Wolfpassinga v Avstriji. 1932 se je z družino preselil v Sevnico. Že kot fantič je rad pel, poleg tega pa se je učil violino pri sevniškem brivcu in frizerju Rudolfu Kreutzu. Med 1936–39 je bil član odlične salezijanske godbe na Radni pri Sevnici, v kateri je igral pikolo. Po končanem petem razredu osnovne šole v Sevnici je jeseni 1939 nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru, aprila 1941 pa je tam dočakal začetek druge svetovne vojne. V Mariboru je opravil dva razreda klasične gimnazije, tri razrede učiteljišča pa v Lipnici in Gradcu v Avstriji. V vseh spričevalih je imel zapisano, da je glasbeno nadarjen. Zaradi vojne je moral šolanje prekiniti. Vrnil se je domov, aprila 1944 pa je komaj 16-leten odšel v partizane. V Kozjanskem odredu ga je ves čas spremljala glasba. Naredil je tečaj za bolničarja, tam pa je spoznal skladatelja Radovana Gobca, ki je ravno takrat napisal himno Kozjanskega odreda Bohor je vstal. Avgusta 1944 je odšel s partizani na osvobojeno ozemlje v Otovec pri Črnomlju, kjer so bili organizirani različni partizanski tečaji. Tam se je vpisal v glasbeni tečaj. Učil ga je skladatelj in glasbeni pedagog Karol Pahor, harmonijo, kompozicijo in teorijo pa skladatelj Marjan Kozina. Po končanem tečaju se je vrnil v Kozjanski odred, kjer so ga januarja 1945 v veliki ofenzivi zajeli Nemci. Po številnih zaslišanjih je pristal v mariborskem zaporu, kjer so ga obsodili na smrt. Takrat je bil v istem zaporu zaprt tudi njegov brat, partizan Rudolf (1922–1945). Ob zavezniškem bombardiranju Maribora mu je uspelo pobegniti in se vrniti domov v Sevnico. Po osvoboditvi maja 1945 je organiziral prvi miting na sevniškem Glavnem trgu.

Ker so po vojni potrebovali pedagoški kader, je jeseni 1945 začel učiti glasbo in nemški jezik na osnovni šoli v Sevnici, dve leti pa je poučeval tudi v šoli na Ledini. 1946 je končal učiteljišče v Ljubljani, jeseni istega leta pa je postal prvi upravnik dijaškega doma v nacionalizirani stavbi dvorca Teriška vas, kjer je domovala Državna nižja gimnazija Sevnica. 1947 je opravil strokovni učiteljski izpit. 1948 se je poročil s Sevničanko Majdo, rojeno Medic. V zakonu se jima je rodila hči Alenka, ki je postala ginekologinja.

1. 2. 1952 je bil premeščen kot učitelj glasbe in nemškega jezika na Nižjo državno gimnazijo v Sevnici. Ko se je decembra 1964 pouk preselil v novozgrajeno šolsko stavbo v novem delu Sevnice, je vse do upokojitve feb. 1983 poučeval glasbeno vzgojo. Učenci se ga spominjajo kot odličnega glasbenega pedagoga, ki jih je vedno spodbujal in pri njih gradil pozitivno samopodobo, rad pa jim je pripovedoval tudi zgodbe iz svojega partizanskega življenja ali odlomke iz oper. S svojim delom je pustil nepozabne sledi v srcih številnih otrok, ki so z veseljem in navdušenjem obiskovali ure glasbene vzgoje, prepevali na številnih prireditvah in dosegali lepe uspehe po vsej Sloveniji. Krenčič je veliko prispeval k razvoju pevske in nasploh glasbene kulture v Sevnici. 37 let je vodil moški pevski zbor, ustanovljen novembra 1945, ki je deloval najprej pod okriljem Kulturno prosvetnega društva Ivan Cankar, nato SKUD Savo Kladnik in naposled gasilskega društva (1952–83). Od okoli 1948–62 je vodil salonski orkester, ki je 1953 prav tako prišel pod okrilje gasilskega društva. Vodil je tudi mešani pevski zbor v tovarni Kopitarna (od 1959), največje veselje pa mu je bilo vodenje pionirskega pevskega zbora sevniške osnovne šole, ki je štel okoli 100 članov. Kot predsednik Sveta za prosveto in kulturo pri Občinskem ljudskem odboru Sevnica je 1962 ustanovil Center za glasbeno vzgojo Sevnica, ki je bil predhodnik glasbene šole, in v njem poučeval solffegio. 1965 se je vpisal na Pedagoško akademijo v Zagrebu, kjer je 1970 diplomiral iz glasbe. Krenčič se je ukvarjal tudi z muzikoterapijo, ki jo je izvajal na učencih Osnovne šole Ane Gale v Sevnici in varovancih doma upokojencev in oskrbovancev na Impoljci. V tej vlogi se je udeležil svetovnega kongresa socialne terapije v Zagrebu.

Priznanja: medalja dela (1956), medalja zaslug za narod (1957), Žagarjeva nagrada (1977); zlata medalja Sava Kladnika, OŠ Sava Kladnika Sevnica (1982); priznanje Dušana Kvedra - Tomaža, Občina Sevnica (1985); zlata plaketa, Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije (2010).

 

Literatura
Ob100-letniciGDS (1979), 69–71; NDL (1982), 69; 225letŠvS (2007): 104–106; KPGDS (2009), 64, 65; Zelič Z.: VČZSP (2008), 50–53.

DL, 1. 10. 1959, št. 39, 2; DL, 7. 10. 1982, št. 40, 4, 24 (slika); PO, 23. 8. 2007, št. 16/17, 10 (slika); SGl, 30. 8. 2007, št. 192, 8 (slika); DL, 9. 9. 2010, št. 36, 11, 44 (slika); PO, 16. 9. 2010, št. 19, 5 (slika); UES, MKU Celje, 2011/1605.


Glej tudi



Prispeval: Zavod Neviodunum
Zadnja sprememba: 3.5.2015, Zavod Neviodunum

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh