230 oseb Posavci.si Posavci.si
x



GNEDIČ KOZINC, Justina


Rojena:  21. november 1917, Mrtovec pri Boštanju

Umrla:  30. marec 2005, Celje


Kraj delovanja: 


Z materjo Frančiško, rojeno Pešec, in starimi starši je odraščala na Mrtovcu nad Boštanjem. Očeta, ruskega vojnega ujetnika, ni nikoli spoznala. Že v osnovni šoli v Boštanju je pokazala svojo bistrost. Pred vojno je nekaj časa živela v Zagrebu in Ljubljani, nato zopet na rodnem Mrtovcu. Po poroki s Stanetom Kozincem je živela na Apneniku nad Boštanjem. V zakonu se jima je rodil edinec Marjan. V začetku 2. svetovne vojne je bila z družino izgnana v nemško taborišče Ehingen in nato Schelklingen. Sept. 1944 je od tam pobegnila in se vrnila na opuščeni dom na Mrtovcu, kjer se je vključila v NOB.

Po vojni se je zaposlila kot referentka za kulturo na okraju Krško, kjer je bila 1948 soustanoviteljica in sourednica okrajnega časopisa Naše delo. Vmes je obiskovala večerno gimnazijo v Krškem in enoletno politično šolo v Ljubljani (1948–49). 1949 je postala sekretarka za agitacijo in propagando na Okrajnem komiteju Komunistične partije Slovenije v Krškem. 1951 se je z družino preselila v Dobrno pri Celju. Tam je bila upravnica Doma Mihe Pintarja, kjer je skrbela za otroke – vojne sirote. V iskanju širšega, predvsem pedagoškega znanja, je nadaljevala šolanje na višji, dvoletni šoli za socialne delavce in gospodinjske učiteljice (1953–55). Po končani šoli je postala strokovna sodelavka v Zavodu za napredek gospodinjstva (ZNG) v Trbovljah, od 1958 v ZNG v Ljubljani. Poleg mnogih predavanj je sodelovala v učnem centru ZZS v Podsmreki in na raznih posvetih ter delovala v društvu gospodinjskih učiteljic kot predsednica v okraju Ljubljana okolica. 1959 je postala ravnateljica novoustanovljene Poklicne gospodinjske šole v Zagorju ob Savi. Vmes je opravila izredni študij pedagogike in sociologije. 1960 je postala gospodinja Bele vile - rezidence predsednika Josipa Broza - Tita na Brionih. Okoli 1965 se je vrnila v Slovenijo in se naselila v Trbovljah, kjer se je drugič poročila z Edvardom Gnedičem. Po upokojitvi je ostala aktivna kot sekretarka Rdečega križa v Trbovljah (1965–80). Spomladi 1980 se je preselila na rodni Mrtovec, kjer je preživela jesen svojega življenja.

Izkušnje svojega bogatega življenja je kot razgledana, samosvoja in odkritosrčna izražala v avtobiografskih zapiskih in pesmih, ki so posthumno izšli 2007 z naslovom Spomin na sanje: 1 – pričevanje, 2 – pesmi. Njene pesmi, ki so nastajale med 1930–2000, so izpovedno domoljubne, v dobrem stiku z naravo in zadnje kritično satirične.

Priznanja: priznanje OF (Dobrna in Trbovlje), red dela, red zaslug za narod s srebrno zvezdo, zlati znak Rdečega križa Jugoslavije, zlati znak za pomoč ob potresu v Posočju, priznanje RK Slovenije za zasluge pri organizaciji krvodajalstva, nagrada »Prvi julij«, Občina Trbovlje.

 

Literatura
Gnedič–Kozinc, J.: SnS 1 (2007).

PO, 29. 5. 2008, št. 11, 5; Cobiss (24. 1. 2013).


Glej tudi



Prispeval: Zavod Neviodunum
Zadnja sprememba: 29.3.2015, Zavod Neviodunum

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh