230 oseb Posavci.si Posavci.si
x



BLATNIK, Anton


Rojen:  2. junij 1911, Artiče

Umrl:  1. april 1998, Maribor


Kraj delovanja: 


Rodil se je v znani podobarski družini, Francu in Ani Blatnik kot šesti izmed osmih otrok. V stiku s kiparstvom je bil že od otroštva, saj je njegov ded Anton Blatnik imel v Novem mestu rezbarsko delavnico. Po dedovi smrti se je leta 1880 družina preselila v Artiče, kjer je babica Jera nadaljevala moževo delo, kmalu ji je pomagal tudi Antonov oče Franc. Leta 1925 je prišel v uk k kiparju Ivanu Cesarju iz Mozirja, ki ga je poučeval o kiparstvu, obiskoval pa je tudi dveletno mojstrsko kiparsko šolo v Gradcu in leta 1947 opravil mojstrski izpit pri akademskem kiparju Božu Pengovu. Kasneje se je dodatno strokovno izpopolnjeval na študijskih potovanjih po Italiji, Grčiji in Angliji. Med drugo svetovno vojno je iz Artič pobegnil pred okupatorjevim izseljevanjem v Šmarje pri Jelšah, kjer se je 1941 poročil z Nežo Vrbovšek.

V obdobju 1945-1958 je ustvarjal kot svobodni umetnik. Poleg kiparskega dela, pripravljanja samostojnih in sodelovanja na skupinskih razstavah, kolonijah (Ruše, 1976; Razvanje pri Mariboru, 1977) in delavnicah se je po opravljenem restavratorskem tečaju (1948) ukvarjal tudi z restavratorstvom. Kot kipar je pripravil sedem samostojnih in sodeloval na preko štirideset samostojnih razstavah. Leta 1945 je razstavljal na »Tednu ljudske kulture« v Celju, samostojno je razstavljal v Rušah (1976) in v Artičah (1977). Z družino se je leta 1953 preselil v Maribor in nekaj let kasneje se je kot učitelj tehničnega in likovnega pouka zaposlil na OŠ bratov Polančič (1958).

Poklicno se je z restavratorstvom ukvarjal od 1960 do upokojitve 1971, ko je bil zaposlen v mariborskem Zavodu za spomeniško varstvo. Kot restavrator se je specializiral predvsem za baročno rezbarstvo. Med drugim je restavriral Robbov vodnjak v Ljubljani, kužno znamenje v Volčah pri Tolminu, obnovil stopnišče mariborskega gradu, v ljubljanskih Križankah, posebno se je posvetil restavriranju del mariborskega baročnega kiparja Jožeta Strauba. Po upokojitvi se je v svojem mariborskem ateljeju posvečal predvsem kiparstvu. Artiče je zapustil že v mladosti, vendar je v kraju nekaj njegovih stvaritev: Matija Gubec (1973, patinirani mavec), mogočne hrastove skulpture posvečene kulturnim dejavnostim, ki so jo v Artičah postavili ob 50-letnici kulturnega delovanja (1981) in portreta njegove učiteljice Ane Pirc Gabrič (1990, bron).

V prvem obdobju svojega ustvarjanja do druge svetovne vojne se je zaradi življenjskih razmer posvečal predvsem sakralni umetnosti in cerkveni plastiki, v povojnih letih se je njegov ustvarjalni opus razširil. Njegova zgodnejša (Rimljanka, 1929); in tudi kasnejša dela izražajo ekspresionističen slog. Motive je jemal iz življenja preprostih kmečkih ljudi (Žanjica, 1945; Brentač, 1980) in iz okolja svojega otroštva, kot kiparski material je uporabljal predvsem les, glino in mavec.

Deloval je kot član Društva likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije (od leta 1951), član Društva likovnih umetnikov (od 1971).

Za svoje delo je prejel več nagrad meddr. bronasti grb mesta Maribor (1994) za kiparski opus in prispevek k mariborskemu plastičnemu restavratorstvu. Po Antonu Blatniku je Mestni svet Mestne občine Maribor leta 2008 poimenoval ulico v naselju Košaki, kjer je Blatnik bival.

 

Literatura
Zoran, I.: Prisluškoval je starinam. V: DL 81 – 24 – 7; 50-let kulturnega delovanja v Artičah (1981), str. 44-45; Vrišer, S.: Anton Blatnik. V: NR, let. 30, št. 12 (26.6.1981), str. 362; Vesely, V.: Življenjska in ustvarjalna pot Antona Blatnika. V: Rast, let. 14, št. 2 (86) (apr. 2003), str. 180-188


Glej tudi



Prispeval: Zavod Neviodunum
Zadnja sprememba: 15.3.2015, Zavod Neviodunum

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh